Ali je solitaire dober za možgane? Kaj pravijo študije

Naša zadnja dva zapisa sta govorila o številkah: kako pogosto ljudje zmagajo in koliko delitev se sploh da dobiti. Ta govori o ljudeh, ki igrajo. Veliko spletnih strani piše, da solitaire „krepi spomin“ ali „preprečuje demenco“. Redko povedo, od kod to izvira. Šli smo k samim študijam.

Kratek odgovor

Starejši ljudje, ki pogosto igrajo karte, družabne igre in rešujejo uganke, običajno nekoliko bolje ohranijo spomin in razmišljanje kot tisti, ki tega ne počnejo. Ta povezava je bila najdena znova in znova. Nihče pa ni pokazal, da so igre njen vzrok. Igra solitaira je dobra navada, ne zdravilo.

Igre s kartami in starajoči se možgani

Najbolj znana študija prihaja iz Škotske. Leta 1947 je skoraj vsak škotski otrok, rojen leta 1936, v šoli opravil isti test inteligentnosti, pri 11 letih. Desetletja pozneje so raziskovalci v Edinburghu ponovno našli 1.091 izmed njih, Lothian Birth Cohort 1936, in preizkusili njihov spomin in razmišljanje pri 70, 73, 76 in 79 letih. Vprašali so jih tudi, kako pogosto igrajo igre, „kot so karte, šah, bingo ali križanke“.

Tisti, ki so igrali več, so pri 70 letih razmišljali nekoliko bolje, celo v primerjavi z drugimi, ki so pri 11 letih dosegli enak rezultat. In od 70. do 79. leta so njihove sposobnosti nekoliko manj upadle (Altschul in Deary, 2019). Razlika je bila majhna: približno ena točka na lestvici, podobni IQ, v teh devetih letih. Največja razlika se je pokazala pri spominu, vendar je bil ta rezultat manj stabilen, ko so ga raziskovalci preverili na druge načine.

Česa ne more dokazati: gre za opazovalno študijo. Nikogar niso prosili, naj igra več. Raziskovalci so upoštevali veliko dejavnikov, na primer inteligentnost v otroštvu, izobrazbo, zdravje in družbeni sloj, vendar sami pišejo, da brez poskusa „vzročnih učinkov ni mogoče sklepati“. Upoštevajte tudi, da so karte šteli skupaj s šahom, bingom in križankami.

V New Yorku je ekipa z Albert Einstein College of Medicine spremljala 469 ljudi, starejših od 75 let, ki niso imeli demence (Verghese in sodelavci, 2003). V približno 5 letih je 124 izmed njih zbolelo. Branje, družabne igre, igranje glasbila in ples so bili vsi povezani z manjšim tveganjem. Raziskovalci so vsakemu dali oceno: eno točko za vsak dan v tednu, ki ga je posvetil konjičku, ki zaposli um, na primer branju ali družabni igri. Vsaka dodatna točka je bila povezana s približno 7% manjšim tveganjem za demenco.

Česa ne more dokazati: demenca se začne leta, preden jo kdo opazi, in lahko povzroči, da ljudje zgodaj opustijo svoje konjičke. Raziskovalci so to poskušali izključiti tako, da so izpustili ljudi, ki so morda že imeli zgodnje znake, in povezava je ostala. Kljub temu so članek sklenili s pozivom k nadzorovanim študijam, ki bi pokazale, ali te dejavnosti res ščitijo.

V Združenem kraljestvu študija PROTECT prosi ljudi, starejše od 50 let, naj opravljajo spletne teste spomina in razmišljanja. Raziskovalci z University of Exeter so pregledali 19.078 izmed njih, starih od 50 do 93 let, in jih vprašali, kako pogosto rešujejo številčne uganke, kot je sudoku (Brooker in sodelavci, 2019). Čim pogosteje so jih reševali, tem boljše rezultate so imeli, in sicer na vseh 14 uporabljenih testih. Sorodna študija iste ekipe o besednih ugankah je ugotovila enako.

Česa ne more dokazati: testi so bili opravljeni le enkrat, zato ne vemo, kaj je bilo prej. Morda uganke ohranjajo bister um, morda pa bistre ume uganke preprosto bolj veselijo. Prostovoljci so se poleg tega v študijo o možganih prijavili sami prek spleta, zato niso tipična skupina. Avtorji pišejo, da bo potrebnih več raziskav, preden bi uganke lahko imenovali poseg. In šlo je za številčne uganke, ne za igre s kartami.

Zakaj „povezano z“ ni isto kot „povzročeno z“

Vse tri zgornje študije ugotavljajo isto: ljudje, ki za zabavo uporabljajo glavo, običajno ostanejo bolj bistri. To je mogoče razložiti na več načinov. Igre bi lahko pomagale. Ali pa ljudje, ki so bolj zdravi, bolj izobraženi ali manj osamljeni, hkrati več igrajo in se bolje starajo. Ali pa prve, neopažene spremembe v možganih naredijo igre manj zabavne, zato jih ljudje nehajo igrati. Dobre študije poskušajo vse to upoštevati in te so to storile, odločiti pa lahko le poskus. Zato boste v vsaki od njih našli besede „je povezano z“.

Kaj pa igre za urjenje možganov?

Za eno vrsto iger poskusi obstajajo: za aplikacije za urjenje možganov, ki so bile narejene, da bi vas naredile pametnejše. Leta 2016 je sedem psihologov pregledalo vse študije, ki so jih vodilna podjetja na tem področju navajala kot dokaz (Simons in sodelavci, 2016). Našli so veliko dokazov, da ljudje postanejo boljši v igrah, ki jih vadijo, manj dokazov, da postanejo boljši v podobnih nalogah, in malo dokazov, da urjenje pomaga pri drugih nalogah ali v vsakdanjem življenju. Mnoge študije so imele tudi resne pomanjkljivosti.

Solitaira nikoli niso prodajali kot urjenje možganov, in prav je tako. Če igrate pogosto, boste v solitairu boljši: poteze boste opazili prej in manjkrat zašli v slepo ulico. Ali si boste zato bolje zapomnili, kam ste odložili ključe, je drugo vprašanje, in nihče ni pokazal, da je tako.

Kratek odmor, ki deluje

Za nekaj skromnejšega so dokazi boljši. Pregled 22 študij z 2.335 ljudmi je preučil „mikroodmore“, dolge deset minut ali manj (Albulescu in sodelavci, 2022). Ljudje so se z njih vrnili z nekoliko več energije in nekoliko manj utrujeni. Delo po odmoru ni bilo jasno boljše, razen pri preprostih nalogah, daljši odmori pa so pomagali bolj.

Igra solitaira se dobro poda h kratkemu odmoru. Na Solitaire Land traja tipična zmaga v igri Tripeaks Solitaire nekaj več kot minuto, v igri FreeCell Solitaire ali Klondike Solitaire 1 Karta pa približno tri (naše številke). Pregled ni preizkušal solitaira. Preizkušal je odmore. A igra, ki jo lahko dokončate in zaprete, je odmor, ki si ga zlahka vzamete.

Igre, stres in razpoloženje

Leta 2008 je East Carolina University merila srčni ritem in možganske valove prostovoljcev pred in po tem, ko so igrali preprosto igro ali iskali po spletu. Po poročanju medijev je bilo prostovoljcev 134. Po navedbah univerze je igra z ujemanjem draguljev Bejeweled zmanjšala telesne znake stresa za 54% v primerjavi s tistimi, ki so iskali po spletu; drugi dve igri tega nista naredili, sta pa izboljšali razpoloženje (East Carolina University, 2008).

Česa ne more dokazati: študijo je plačalo podjetje PopCap, ki je izdelalo vse tri igre. Preučevala je, kaj se je dogajalo ob kratkem igranju, ne v obdobju mesecev, glavni raziskovalec pa jo je imenoval „prvi korak“. Zanimiva je, ni pa močan dokaz.

Raziskovalci z University of Oxford so se lotili drugače. Namesto da bi ljudi spraševali, koliko časa igrajo, so prave čase igranja dobili kar od podjetij, ki izdelujejo igre. V prvi študiji s približno 3.200 igralci dveh iger je bil čas igranja rahlo pozitivno povezan z dobrim počutjem (Johannes, Vuorre in Przybylski, 2021). V večji, s 38.935 igralci sedmih iger v šestih tednih, čas igranja ni imel praktično nobenega vpliva, ne v eno ne v drugo smer: povprečen igralec bi moral igrati približno 10 ur na dan več kot običajno, preden bi opazil kakršno koli spremembo (Vuorre in sodelavci, 2022).

Pomembno pa je bilo, zakaj so ljudje igrali. Tisti, ki so igrali, ker so v tem uživali, so se počutili bolje. Tisti, ki so igrali, ker so čutili, da morajo, so se počutili slabše. Česa ne morejo dokazati: šlo je za videoigre, ne za solitaire, in tudi te študije so bile opazovalne. A sporočilo je preprosto: kako se ob igri počutite, je pomembnejše od tega, kako dolgo igrate.

Ob strani: kaj lahko pokaže igra Klondike

Tukaj je študija, ki jo pozna malokdo. Na KU Leuven v Belgiji so raziskovalci prosili 23 starejših ljudi z blago kognitivno motnjo (MCI: težave s spominom in razmišljanjem, ki so večje kot pri običajnem staranju, a niso demenca) in 23 ljudi brez nje, naj na tablici odigrajo tri igre Klondike, kar je trajalo približno 17 minut. Nato so primerjali, kako sta skupini igrali: koliko časa sta potrebovali, kako pogosto sta razveljavljali poteze, koliko potez je bilo napak. 12 od 23 meril, ki so jih določili, je pokazalo jasne razlike med skupinama (Gielis in sodelavci, 2021). V drugem članku se je računalnik, naučen na istih igrah, naučil skupini razmeroma dobro ločiti (Gielis in sodelavci, 2021).

To je raziskava, ne test. Skupini sta bili majhni, ljudje z MCI pa so bili tudi starejši in manj vajeni tablic, kar so morali raziskovalci popraviti. Avtorji pišejo, da bi solitaire nekoč lahko pomagal zdravnikom spremljati spomin skozi čas, ob pravih testih. Slaba igra solitaira ne pove ničesar o vaših možganih. Takšne ima vsak. Če vas skrbi spomin, pojdite k zdravniku.

Kaj to ne pomeni

• Ne pomeni, da solitaire preprečuje demenco. Nobena študija tega ni pokazala.
• Ne pomeni, da je več bolje. V oxfordskih študijah čas igranja skoraj ni imel vpliva. Veselje do igre ga je imelo.
• Ne pomeni, da solitaire kar koli nadomesti. Gibanje, spanec in čas z drugimi ljudmi so prav tako pomembni.
• Ne pomeni, da je izgubljena igra opozorilni znak. Nekaterih delitev sploh ni mogoče dobiti.

Torej, ali naj igrate?

Če vas veseli, da. Igrajte, ker vam je všeč, ne zato, ker mislite, da bi morali. Igro uporabite kot kratek odmor, nato pa vstanite in se pretegnite. Občasno poskusite težjo igro, da ostane zanimivo. In jo imejte za eno dobro navado med mnogimi. To je tisto, kar podpirajo študije, in to ni malo.

Viri

1. Altschul DM, Deary IJ (2020; online 2019). Playing analog games is associated with reduced declines in cognitive function: a 68-year longitudinal cohort study. The Journals of Gerontology: Series B 75(3):474–482. pmc.ncbi.nlm.nih.gov
2. Verghese J et al. (2003). Leisure activities and the risk of dementia in the elderly. New England Journal of Medicine 348:2508–2516. doi:10.1056/NEJMoa022252
3. Brooker H et al. (2019). The relationship between the frequency of number-puzzle use and baseline cognitive function in a large online sample of adults aged 50 and over. International Journal of Geriatric Psychiatry 34(7):932–940. doi:10.1002/gps.5085
4. Simons DJ et al. (2016). Do "brain-training" programs work? Psychological Science in the Public Interest 17(3):103–186. doi:10.1177/1529100616661983
5. Albulescu P et al. (2022). "Give me a break!" A systematic review and meta-analysis on the efficacy of micro-breaks for increasing well-being and performance. PLOS ONE 17(8):e0272460. doi:10.1371/journal.pone.0272460
6. East Carolina University (2008). ECU study shows casual video games relieve stress (sporočilo za javnost; študijo je financiralo podjetje PopCap Games). news.ecu.edu
7. Johannes N, Vuorre M, Przybylski AK (2021). Video game play is positively correlated with well-being. Royal Society Open Science 8:202049. doi:10.1098/rsos.202049
8. Vuorre M et al. (2022). Time spent playing video games is unlikely to impact well-being. Royal Society Open Science 9:220411. doi:10.1098/rsos.220411
9. Gielis K et al. (2021). Dissecting digital card games to yield digital biomarkers for the assessment of mild cognitive impairment. JMIR Serious Games 9(4):e18359. doi:10.2196/18359
10. Gielis K et al. (2021). Detecting mild cognitive impairment via digital biomarkers of cognitive performance found in Klondike Solitaire: a machine-learning study. Digital Biomarkers 5(1):44–52. doi:10.1159/000514105